Sobota, 21.04.2012 ob 13:30  |  avtor: N. K.  |  komentarji: 0

Nevrolog Robert Zatorre se je končno lotil raziskave glede mita, da slepi slišijo bolje, saj naj bi pomanjkanje vidnega čutila kompenzirali s slušnim. Menite, da je to res? Preberite, kaj je odkril.

Popularna percepcija pravi, da imajo slepi ljudje bolje razvito čutilo za sluh kot tisti, ki vidijo normalno. Razlago za to jemlje iz predvidevanja, da naših pet čutil deluje složno drugo z drugim, če pa pride do izgube enega, naj bi ga ostali štirje nadomestili z zvišano občutljivostjo. Na splošno ta ideja izhaja iz treh predpostavk: en del iz sklepanja, drug del iz anekdot in tretji del iz krivde. Slednji se nanaša na naše mišljenje o pravici – če nekomu manjka eno čutilo, se radi tolažimo, da življenje popravi krivico in mu na nek način poplača z drugim, bolje razvitim čutilom.


Slepi glasbeniki z odličnim ušesom
Poleg tega zaradi nekaterih primerov obstaja splošno prepričanje, da nekdo lahko svojo zdravstveno oviro spremeni v specifično prednost. To so na primer izjemni glasbeniki Andrea Bocelli, Stevie Wonder in Ray Charles, ki jim občinstvo in kritiki priznavajo izredno glasbeno sposobnost, ostali glasbeniki pa jih označujejo kot osebe s čudežnim ušesom.

Kdo bolje sliši?
Nevrolog in raziskovalni psiholog Robert Zatorre je s svojo ekipo na Nevrološkem inštitutu Montreal pod vprašaj postavil te popularne koncepte. Želel je odkriti, ali se da znanstveno dokazati, da imajo slepi bolje razvit čut za sluh. Raziskava se je začela preprosto. Slepi in tisti, ki dobro vidijo, so morali odkriti, kako visok zvok slišijo in kje v sobi se nahaja. Po pričakovanjih so slepi slišajo bolje od ostalih. Znanstveniki so odkrili nekaj novega – zavedanje glasbe je bilo povezano s točko vživljenju posameznika, ko je izgubil vid. Tisti, slepi od rojstva, so imeli najboljše rezultate, sledili so jim tisti, ki so oslepeli pri štirih letih, tisti, ki so vid izgubili pri desetih letih in kasneje, pa so imeli skoraj iste rezultate kot tisti, ki normalno vidijo. Dr. Zatorre je komentiral: »To nam pove, da je v možganih plastičnost. Ko smo mladi, lahko dejansko spreminjamo delovanje nevronov in reorganiziramo možganske funkcije, da bi služile našim potrebam po preživetju. Ko pa postajamo starejši, so možgani bolj ali manj izoblikovani glede sonzorične percepcije.«

V drugem testu so v sobi skrili zvočnike in opazovanim prekrili eno uho, da bi preverjali, kako dobro locirajo zvok samo z drugim. Splošno znano je namreč, da za optimalno zaznavanje vira hrupa potrebujemo obe ušesi, saj možgani primerjajo zvok iz obeh in nato šele pošljejo informacijo o lokaciji glasu. Znanstveniki so zato pričakovali, da nihče ne bo imel dobrih rezultatov, a več kot polovica slepih jih je presenetila s presenetljivo natančnimi zadetki. Slepi so znali izčistiti zvok in biti ekstremno občutljivi na informacijo, ki so jo od njih zahtevali raziskovalci. To je najbrž najboljši dokaz, da je mit o slepih z dobrim čutilom za sluh resničen.


Slepi »vidijo« zvok?
Največje presenečenje pa je ponudil tretji test, ko so raziskovalci uporabili pozitronsko emisijsko tomografijo (PET), ki lahko pokaže možgansko aktivnost, medtem ko človek nekaj počne. Vsako čutilo namreč zaseda svoj prostor v možganih, torej ima vid vizualni korteks (ali možgansko skorjo), sluh avdio korteks, vonj olfaktorni korteks itd. Raziskovalna ekipa je vedela, da bodo možgani ob glasbi pokazali aktivnost v avdio korteksu, saj tam procesirajo zvok. Vendar pa jo je presenetilo dognanje, da je pri nekaterih slepih naprava pokazala aktivnost v vizualnem korteksu. To so bili tisti, slepi od rojstva, ki so imeli pri prejšnjem testu z blokiranim enim ušesom najboljše rezultate. Zatorre je povedal: »Ugotovili smo, da del možganov, ki je odgovoren za vid, ne umre, če nima inputa. Na nek način doda funkcionalnost k procesiranju subtilnih slušnih informacij.«

Rezultati pozitronske emisijske tomografije so dokazali, da imajo naši možgani izjemno adaptivno sposobnost. V zgodnjih letih življenja lahko možgane praktično predelamo, tiste funkcije, ki jih izgubimo, pa v nekaterih primerih lahko nadomestimo z drugimi.

Slepota ni garancija za dobrega glasbenika
Torej je res, da imajo slepi glasbeniki boljše zaznavanje zvoka in zato večje glasbene sposobnosti, da igrajo ubrano in bolje sodelujejo z ostalim orkestrom? Da, vendar tega dejstva ne smemo romantizirati. Slepota še ni garancija za boljše zvočno zaznavanje, kar pomeni, da ne razvijejo vsi slepi večje občutljivosti njihovega čutila za sluh, nasprotno pa lahko nekdo, ki dobro vidi, tudi izjemno dobro sliši. Pravila torej ni.