Petek, 24.02.2012 ob 12:20  |  avtor: N. K.  |  komentarji: 21

Živali so mnogokrat nedolžne žrtve krznarske industrije. Informirajte se o resničnem stanju, naj vam ne bo vseeno zanje!

V 21. stoletju so zapiranje, lov in umor živali za krzno etično nesprejemljive, ekološko škodljive in povsem nepotrebne prakse. Informirajte se o resničnem stanju in dogajanju v kruti krznarski industriji.

Obiščite spletno stran: zaslovenijobrezkrzna.si, kjer lahko svojo podporo izrazite tudi s podpisom peticije. Če vam ni vseeno, vas vabimo, da se pridružite na mirnem shodu Za Slovenijo brez krzna v Ljubljani v soboto, 25.2.2012, s pričetkom ob 10. uri na Kongresnem trgu:
- če ste za prepoved reje živali za krzno na območju Republike Slovenije,
- če vam ni vseeno za nedolžne žrtve krznarske industrije,
- če vam ni vseeno za onesnaževanje okolja, ki ga povzroča krznarska industrija,
- če vam kot potrošnikom ni vseeno, kaj kupujete.

Naj Slovenija čim prej naredi potrebne spremembe, da bo iz ene od evropskih držav, ki imajo najbolj zastarelo in nazadnjaško zakonodajo na področju zaščite živali, postala zgled drugim državam.

Živali na farmah
Krznarska industrija s trditvami, da je krzno od živali, vzgojenih na farmah, etično sprejemljivo, zavaja javnost. O farmah govorijo, kot da so to luksuzni prostori, kjer se živali prostovoljno zadržujejo, poležavajo na soncu, se igrajo, uživajo, ljudje pa so tam izključno zato, da jih razvajajo. To ne bi moglo biti dalje od resnice. Farme so še najbolj podobne industrializiranim mučilnicam.

“Nobenega upravičljivega razloga ni za ubijanje ali zapiranje živali v kletke zavoljo človeškega ugodja in nobena farma za krzno ne more zagotoviti psiholoških ali etoloških potreb živali.” — Nemško veterinarsko združenje 85% živalskih kož v krznarski industriji prihaja s farm za krzno (vir podatka: http://www.peta.org/issues/animals-used-for-clothing/fur-farms.aspx).

Letno je vzrejenih preko 75 milijonov minkov in lisic (vir podatka: http://www.respectforanimals.co.uk/facts-and-reports/fur-farming/53/) in še milijoni činčil, kun, bobrov, rakunov, kojotov, nutrij in drugih živali. Na farmah za krzno so lisice, minki, dihurji in kune in druge vrste živali vse svoje življenje zaprte v kletkah. Majhnih, golih, žičnatih kletkah v dolgih vrstah, pogosto zloženih ena vrh druge. Žičnata mreža jih reže v nežne tačke. Tekanja, plezanja, kopanja brlogov, dišečih gozdov, plavanja v šumečih potokih, toplega sonca, igre, občutka trave pod šapicami in sploh česarkoli, kar je zanje naravno in edino, kar si želijo, nikoli ne izkusijo. Pred vetrom, dežjem in snegom jim edino zaščito nudi ozka streha. Po telesih in v hrano tistih, katerih kletke niso na vrhu, dežujejo iztrebki sotrpink. Amonijak, ki izhaja iz nakopičenega blata in urina, jim žge oči in pljuča.

Hranjene so s pirejem iz ostankov iz mesne industrije, ki so označeni kot neprimerni za človeka (pogosto gre za okuženo meso), ter teles na farmi odrtih živali. Ta poc jim dajo na mrežasti strop kletke ali pa na poševno polico, pritrjeno na steno kletke, da se cedi v kletko. Ta prehrana živalim navadno povzroča drisko in druge prebavne motnje. Vode ne dobijo v posodicah, ampak jo morajo sesati iz gumijastih cevk, ki pa pozimi pogosto zmrznejo, lahko pa tudi ne delujejo.

Vse je prirejeno tako, da ima farma kar najmanj stroškov. Prostora je malo, pa še ta ne sestoji iz česa več kot žičnate mreže. Živali ne počno drugega kot čakajo na smrt. Paraziti in bolezni so v izobilju in se rapidno širijo (tudi izven farme). Pogosto si žival majhno kletko dolgo deli s črvivim truplom poginule sotrpinke, preden ga odstranijo. Priporočena velikost kletk za minke je 38×30.5×61 cm, pogosto so še manjše. Za dobro počutje mink nujno potrebuje dostop do vode, kjer lahko plava. V divjini se teritorij minkov, pol-vodnih živali, razteza 4km ob potoku ali reki, in 60% aktivnega časa preživijo v vodi. Edina voda, ki jo mink dobi na farmi, je skozi gumijasto cev za pitje. Robert Morgan, član britanske zveze prodajalcev krzna, je v časopisu Observer (1.6.1997, str.3) celo drznil izjaviti: “Če bi minki imeli dostop do vode za plavanje, bi se zmočili in se verjetno prehladili in umrli.”

Minki so samotarske živali. V divjini močno branijo svoj teritorij in družbo drugih minkov iščejo le v času parjenja. Na farmah pa so minki zaporniki v do 100 kletk dolgih vrstah, včasih prisiljeni tudi deliti kletko z drugim minkom. Umrljivost mladičev na farmah je visoka; 9-12% mladičev je mrtvorojenih ali pa umre v prvih treh tednih. Do novembra ali decembra mladičem zrase zimski kožuh in takrat jih odrejo.
(vir http://www.caft.org.uk/factsheets/mink-impact.html)

“Tovrstne stereotipije, kadar jih opazimo pri človeku, kažejo na hude psihološke probleme. Za takega človeka bi najbrž rekli, da je psihotičen.” - – Donald Brown, profesor za Animal Welfare na Univerzi v Cambridgeu in Predsednik znanstvenega veterinarskega komiteja EU, v oddaji BBC Wildlife, junij 1997.

Noben človek, ki bi živel v takih razmerah, ne bi bil niti zadovoljen niti zdrav. Zelo znani in pogosti so primeri zdravih ljudi, ki predvsem pa sirotišnicah in podobnih zavodih, pa tudi zaporih in umobolnicah, že v kratkem času razvijejo psihične motnje, ki se manifestirajo kot pozibavanje (stereotipija), apatija, izguba govora ter agresivno vedenje do drugih in sebe (zaletavanje z glavo ob zid, grizenje lastnega jezika in podobno). Pri živalih ni veliko drugače. Raziskave so pokazale, da 85 % živali, zaprtih na farmah zaradi dolgočasja, omejenega gibanja, strahu in onemogočenega naravnega vedenja razvije vedenjske abnormalnosti kot so pozibavanje telesa ali glave in samo-poškodovanje, na primer grizenje lastnega repa in nog.